Leto pozneje (mesec dni manj), sva se zopet srečala. V istem kraju, skoraj na istem mestu. Presenetljivo naključje. Oba sva zelo redka gosta. On je medtem prepotoval pol sveta. Nazadnje je bil menda v Indiji. V kratkem pa naj bi še v San Diego. Nisem verjel, da ga bom še kdaj videl. V trenutku me je prepoznal. Pripovedoval mi je o svojih poteh in načrtih. Na hitro, v par potezah, ko slikarski Kroki. Tako enostavno in preprosto je bilo slišati.

Že tako prijeten dan, poln sonca je postal še lepši.
Ko sem odhajal, je stal v množici poleg Prešernovega spomenika, pomešan med radovedneži, turisti, domačini, umetniki, klošarji; pil pivo in se pomenkoval. Kot da nikoli ni odšel iz Ljubljane.